Maja Turnšek

This study investigates the exposure of Slovenia's tourism industry to climate change by analyzing climate data from two sources: the Copernicus Climate Data Store (CDS) and the Slovenian Environment Agency (ARSO). Three distinct climate zones in Slovenia, namely submediterranean, subcontinental and moderate climate of the hilly region are examined. Using climate indices such as CIT: 3S and HCI: Urban, the research assesses historical trends and future projections of climate suitability for various tourism activities. Key climate variables, including hot days, heavy precipitation, and snow cover, are analyzed to improve the understanding of climate exposure. The submediterranean region may experience extended tourist seasons but face challenges from heatwaves and water scarcity. The subalpine region, dependent on winter tourism, is projected to experience reduced snow cover and potential challenges for ski resorts. The subcontinental region could benefit from extended seasons for outdoor activities but may also face heat stress and extreme weather events. The study shows that climate indicators can offer valuable insights, but can also oversimplify complex climate processes. Discrepancies between CDS and ARSO data highlight potential biases, emphasizing the need for caution in interpreting absolute values. Climate projections inherently involve uncertainties, particularly for snow indicators. Ensemble modeling and careful consideration of uncertainties are essential for assessing future impacts. By addressing these considerations, this study provides a comprehensive understanding of climate change's implications for Slovenia's tourism sector and offers valuable guidance for adaptation planning.

The paper serves to discuss the evolution of platform business models in tourism, the dynamics of market concentration, and regulatory interventions. We present the historical timeline of digitalization in tourism distribution models, starting from the Global Distribution Systems (GDS), and continuing with Online Travel Agencies (OTAs) and their market concentration in the duopoly of Expedia Group versus Booking Holdings Group. We continue to discuss the slow, yet uncertain, breaking of the global duopoly in the travel platforms market. On the one hand, the duopoly is challenged from the “bottom up”, where Airbnb is the most successful example, riding on the wave of popularity of the ideals of the “sharing economy” and the aftermaths of the 2008 global financial crisis. On the other hand, the duopoly is challenged from the “top down”—the most powerful digital players have started to extend their operations to tourism. The second section of the paper identifies three current areas of platformization in tourism operations—distribution, promotion and HRM. We analyze available industry and public statistics indicators in Europe for each of the three dimensions. Finally, we discuss the regulatory responses to the market concentration of travel distribution platforms. Although the challenge of market concentration is a global issue, and the threats are the same in many countries, we limit the discussion of regulation to the European context. In conclusion we discuss the possibilities of future development, and point to the threat of the further acceleration and interconnection of platformization and market concentration in the travel business.

This monography is a result of the national research project “V7-2128 Climate change and sustainable tourism development in Slovenia”. It prepares the groundwork for adaptation within the tourism sector in Slovenia, assesses the risks and vulnerabilities of Slovenian tourism to climate change, and identifies possible adaptation options of Slovenian tourism. The analysis uses past climate data and three scenarios of climate change until the end of the 21st century. Two databases were used to get a wider range of available data: the Copernicus Climate Change Service and Slovenian Environment Agency archive data. The analysis focuses on four main areas of Slovenian tourism: (a) water related tourism, (b) urban and cultural tourism and MICE tourism, (c) winter outdoor tourism and (d) summer outdoor tourism. The results confirm past comparative research about Slovenian tourism being less vulnerable to climate change, with the important exception of winter tourism. While some of the climate change impacts are expected to even benefit Slovenian tourism, adaptation processes are still highly recommended both with regards to direct impacts, such as the increase of temperature, and indirect impacts such as the expected increase of tourism impacts on biodiversity due to the prolonged summer season.

Za širše razumevanje odnosa med slovenskim turizmom in blaženjem podnebnih sprememb je treba razumeti umeščenost Slovenije v globalne in nacionalne zaveze o razogljičenju in s tem blaženju podnebnih sprememb. Po Pariškem sporazumu (2021) morajo države do leta 2050 uravnotežiti izpuste s ponori. Za Slovenijo imajo osrednji pomen zaveze Evropske unije glede zelenega prehoda in Slovenija vsako leto poroča tako Sekretariatu UNFCCC kot Evropski komisiji o izpustih in ponorih toplogrednih plinov po metodologiji IPCC. Cilj Slovenije je zmanjšanje izpustov iz ESD sektorjev (sektorji, ki niso vključeni v sistem trgovanja z izpusti oz. emisijskimi kuponi) za 20 % do leta 2030 (glede na 2005), kar se upošteva v Celovitem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu Republike Slovenije (NEPN 2020). Od Djerba deklaracije (2004) in Davos deklaracije (2007) do zadnje Glasgowske deklaracije (2021), Svetovna turistična organizacija (UNWTO) progresivno nagovarja turistične deležnike k zmanjševanju ogljičnega odtisa. Na nacionalni ravni je Strategija slovenskega turizma (2022-2028) prva neposredno naslovila vlogo turizma pri blaženju podnebnih sprememb, kar je med drugim tudi vodilo k financiranju raziskave »CRP V7-2128 Podnebne spremembe in trajnostni razvoj turizma v Sloveniji«. Potrebne strateške preusmeritve trajnostnega razvoja turizma v Sloveniji naj sledijo hierarhično razporejenih področjih ukrepov zmanjševanja izpustov.

Rekreacija v naravi je zelo povezana v naravnimi vodnimi viri, kot so morja, reke in jezera. Poznamo veliko oblik turizma ob vodi, kot so obmorski, obrečni, termalni in druge oblike turizma ob vodi. Te oblike turizma in z njimi povezani nastanitveni objekti povzročijo veliko emisij toplogrednih plinov, predvsem zaradi porabe energije za zagotavljanje toplotnega ugodja turistov. Zraven tega ogrevajo znatno količino sanitarne vode in povzročajo veliko količino odpadne hrane in odpadkov. Zatorej je nujna prenova obstoječih nastanitvenih zmogljivosti, pri čemer je potrebno pozornost nameniti energetski sanaciji stavb ter zamenjavi manj učinkovitih in ogljično intenzivnih porabnikov energije. Prav tako je potrebno doseči večjo izkoriščenost geotermalne energije, ki ima lahko več glavnih funkcij v turističnih objektih: zdravilno, ogrevalno in za proizvodnjo električne energije. Eden izmed predlaganih ukrepov je tudi je elektrifikacija ponudbe vodnih športov skozi uporabo motornih vozil na električni pogon (npr. vodni skuterji in druga oprema na električni pogon). V okolici vodnih površin, kjer se izvajajo turistične aktivnosti obstajajo številni habitati, ki so pomembni za sekvestracijo ogljika kot so npr. mokrišča, barja ter ribniki, zatorej je potrebna znatna previdnost pri gradnji nove turistične infrastrukture.

Kulturna doživetja zajemajo tako obiske mest, oglede stavb, arhitekture, gradov, sakralnih objektov, spomenikov, muzejev in galerij … kakor tudi različnih prireditev in tradicionalnih dogodkov. Tako stavbe kot zunaj izvedene prireditve so močno izpostavljene zunanjim vplivom ter s tem tudi grožnjam, ki jih povzročajo podnebne spremembe. Prav tako pa so lahko tudi same dejavniki, ki prispevajo k poslabšanju podnebnih razmer. Zato je priporočljivo, da ponudniki kulturnih vsebin najprej spremljajo lastne izpuste emisij CO2 in nato ukrepajo k zmanjšanju le-teh. Obstaja nekaj kalkulatorjev CO2, ki vključujejo tudi ocene za kulturni turizem. V poglavju so predstavljeni The Green Events Tool - GET, The Creative Green Tools Canada, Scope 3 Evaluator in The Climate Toolkit. Ko je vpliv kulturnih doživetij na podnebje poznan, pa se lahko tako posameznik, kot ponudniki, destinacijski upravljalci in država lotijo ukrepov, ki prispevajo k blaženju podnebnih sprememb. V tem poglavju so predstavljeni ukrepi, ki se navezujejo na različna področja, s katerimi se prepletajo kulturna doživetja: promet, prehrana, odpadki, prenova stavb, poraba virov.

Križarjenje je ena izmed okolju najmanj prijaznih oblik potovanja. Čeprav je ta podsektor turizma relativno majhen, velja za najbolj energetsko in ogljično intenzivni turistični produkt. Poleg emisij CO2 križarke povzročajo tudi druge emisije, ki onesnažujejo zrak, hkrati pa z drugimi izpusti onesnažujejo morje. Nenazadnje križarke spadajo med oblike masovnega turizma, saj veliko število potnikov ob izkrcanju povzroča velik pritisk tudi na obiskane destinacije. Najbolj učinkovit infrastrukturni ukrep zmanjšanja emisij je priklop ladij na električno napajanje (pod pogojem obnovljivih virov) v času mirovanja v pristaniščih. Možni ukrepi so tudi omejitev števila križark in velikosti križark, ki jih destinacija sprejme. Čedalje bolj se uveljavlja tudi plačilo pristojbin glede na količino povzročenih emisij. Vsekakor morajo destinacije razviti načrt upravljanja destinacije, ki temelji na dejanskih izračunih ogljičnega odtisa in analizi ekonomskega vpliva potnikov na destinacijo. Zmanjševanje ogljičnega odtisa pomorskega prometa zahteva usklajevanje, dialog in podporo vseh deležnikov, kot so upravljalci destinacij, lokalne oblasti, pristanišča, turistični operaterji, lokalnim prebivalstvom in ladijskimi družbami.

Zračni promet ima ob križarkah največji ogljični odtis na potniški kilometer, pri čemer je tudi število kilometrov prepotovanih z letali navadno najdaljše. Zato je priporočilo o izogibanju čezoceanskega poleta navadno med prvimi splošnimi ukrepi, ki so svetovani prebivalstvu (gre namreč za večji ukrep, s katerim že samo z enim izogibanjem zmanjšamo svoj osebni ogljični odtis za več kot tono CO2e). Slovenija v okviru Evropske ETS sheme po stečaju nacionalnega prevoznika Adria Airways ne beleži več ogljičnega odtisa zračnega prometa (ta se pripiše državam, kjer so registrirani prevozniki). Vendar pa letalski promet predstavlja velik delež ogljičnega odtisa turistov, ki prenočijo v Sloveniji. Potreben je celosten pristop k transformaciji dostopnosti Slovenije. Tako je ob premisleku o ukrepih za večjo letalsko povezljivost Slovenije treba tehtati ogljični odtis zračnega prometa in potreben umik finančnih spodbud letalskemu prometu, ki so vse pogosteje tarča kritik, da z javnimi sredstvi podpiramo najbolj okoljsko škodljivo obliko prevoza turistov. Ob strateškem usmerjanju v železniški prevoz (vključujoč pomoč predvsem MICE-industriji za tovrstno strateško preobrazbo) zajemala tudi poglobljeno analizo povezav zračnega prometa Slovenije v smeri ukrepov, ki ne bi nujno pomenili večjega števila letalskih povezav, temveč dobro premišljeno mrežo povezav z drugimi letališči in drugimi oblikami prevoza.

S toplejšimi in krajšimi zimskimi sezonami ter taljenjem ledenikov se povečuje potreba po umetnem snegu, kar predstavlja izziv za smučarsko industrijo, ključno za turizem. Smučišča so tako postavljena pred potrebo po trajnostnih politikah, ki bi zmanjšale njihov ogljični odtis. V Sloveniji, kjer so infrastrukturne povezave in smučarska infrastruktura pomanjkljive, strategija turizma za obdobje 20222028 predvideva preoblikovanje smučišč v celoletna turistična središča. To vključuje naložbe v infrastrukturo ob upoštevanju vpliva na podnebne spremembe. Zmanjšanje emisij v zimskem turizmu zahteva sistematične rešitve tako na mednarodni kot na lokalni ravni. Spodbujanje prehoda na okolju prijazen prevoz, kot sta železniški ali avtobusni prevoz, ter vključevanje učinkovitih sistemov upravljanja z energijo na smučiščih so ključni koraki. To zajema spremljanje energetske učinkovitosti in uporabo obnovljivih virov energije ter boljšo optimizacijo procesov, kot je zasneževanje. Pri tem je pomembno tudi upoštevati potencialne ekološke vplive in izbiro trajnostnih alternativ. Celovit pristop k trajnostnemu razvoju zimskih športov vključuje naložbe v trajnostno infrastrukturo, spodbujanje okolju prijaznih oblik prevoza, učinkovito rabo energije na smučiščih ter ozaveščanje in aktivno sodelovanje posameznikov pri zmanjšanju ogljičnega odtisa.